Zgodovina kickboxinga
Korenine te borilne veščine segajo v 60. leta prejšnjega stoletja in sicer na Japonsko. Razvil se je iz karateja, Muay Thai-ja in boksa, kasnejši razvoj tekom 70. in 80. let pa se je odvijal tudi na Ameriških in Evropskih tleh, zato poznamo več različic istega športa. Pobuda za novo disciplino je prišla s strani karateistov, ki so v svojem športu pogrešali polni kontakt, zato je tekel razvoj v smeri udarcev z vso močjo. Kickboxing je kmalu postal široko poznan in priljubljen, tako kot borilna veščina, kot tudi način samoobrambe.Pravila so zaradi nevarnosti take borbe sproti dopolnjevali v smeri varnosti tekmovalcev, nastale pa so tudi različne poddiscipline.
Zvrsti kickboxinga
Glede na različna pravila, ki se razlikujejo predvsem glede na mesta udarcev, ki so dovoljena in moči ter načina dovoljenega udarjanja, poznamo danes več različnih podzvrsti:
Semi kontakt: Udarja se z rokami in nogami, vendar so dovoljeni so dotiki. Vsakič ko tekmovalec zadene nasprotnika se borba prekine. Veljajo vsi ročni boksarski udarci, vsi udarci z nogo nad pas, udarci z golenico, in rušenja (tehnika, pri kateri nasprotnika z nogo zadeneš v višino spodnjega dela golenice in s tem povzročiš, da izgubi ravnotežje);
Light kontakt: Dovoljeni so vsi udarci in tehnike kot pri semi kontaktu, le da so tukaj udarci nekoliko močnejši. Poleg tega je bistvena razlika v tem, da po zadetku nasprotnika ni prekinitve;
Kick light ali light kontakt low kick: Večinoma veljajo enaka pravila kot pri light kontaktu s to razliko, da so dovoljeni tudi tako imenovani low kicki t.j. udarci usmerjene pod pas, v noge nasprotnika;
Full kontakt: Gre za pravila kot pri light kontaktu (torej udarci v trup in glavo, ne pa tudi v noge), le da se udarce izvaja s polno močjo;
Low kick: Poleg močnih udarcev v telo in glavo je dovoljeno tudi brcanje v noge nasprotnika (low kick) in brcanje z golenico;
K-1 pravila: Poleg vsega, kar je dovoljeno pri low kick pravilih, je pri K-1 dovoljeno še udarjanje iz skoka, določeni meti in udarci v kolenom v noge, telo in glavo. Možne so tudi glasbene kate - borilne koreografije za prikaz tehnik, ki se lahko izvajajo z orožjem ali brez. Tekmovanja pri full kontaktu, low kicku in K-1 se izvajajo v klasičnem ringu, med tem ko ostale borbe potekajo na tatamiju, torej na podlagi iz mehke umetne mase, namenjeni borilnim veščinam.
Tehnike v kickboxingu
Kickboxing je veščina sestavljena iz več različnih borilnih disciplin, tehnik udarcev z nogo in roko, kar ji daje posebno atraktivnost za gledalca in izziv za tekmovalca:
a) kickboksarski gard (torej začetna postavitev telesa),
b) klasični boksarski udarci v glavo in telo (direkt, kroše, aperkat),
c) udarci v noge, telo ali glavo (direktni, polkrožni in bočni udarci z nogo in roko ter rušenje)
d) udarci, ki jih izvajamo z obratom in v skoku,
e) udarci s kolenom,
f) različni gibi, med drugim taki, s katerimi se izmaknemo ročnim ali nožnim udarcem,
g) različne izpeljave, bloki in druge prvine obrambe, s katerimi preprečimo, da bi nas nasprotnik zadel,
h) različna »tehnike«, s katerimi presenetimo nasprotnika.
Pravilno izvajanje tehnik lahko vadimo in izvajamo na različne načine, na primer na partnerju, fokuserjih, vreči ali drugih rekvizitih. Pri tem se večino časa in pozornosti namenja tehnikam, ki se izvajajo v gibanju v vseh smereh, saj lahko na ta način bolje posnemamo situacijo v borbi, kot pri izvajanju z mesta. Slednje je namenjeno začetnemu učenju gibov in tehnik udarcev.
Oprema
Pri kickboxingu uporabljamo rokavice, ki so podobne klasičnim boksarskim. Pod rokavicami nosimo povoje (bandaže) ali podrokavice. Za zaščito uporabljamo ščitnik za zobe, ščitnik za genitalije, ščitnike za nart in golenico in posebno zaščitno čelado, ženske pa lahko uporabljajo tudi ščitnik za prsi. Odvisno od discipline nosi tekmovalec kratke ali dolge hlače. Zaščitne opreme pa seveda ne uporabljamo zgolj na tekmah, ampak tudi na treningih, kadar je to potrebno za varnost članov. Prav tako so trenerji zmeraj pozorni na pravilno izvajanje tehnik že od samega začetka učenja, da ne pride do napačnih navad, ki bi lahko vodile v neučinkovitost borca na morebitni tekmovalni poti ali prispevale k trajnim poškodbam.
